Ob jubilejni 40-letnici izida revije Ognjišče v letu 2005. je g. Bole, dolgoletni urednik na svečanosti v Postojni, izjavil:
,,Prepričan sem, da človek še nikoli ni bil tako globoko prestrašen kot je danes, pod vplivom enostranskega predstavljanja resnice. To ne pomeni, da ni res, kar nam je sporočeno; ampak to ni vsa resnica, ni celotna podoba življenja. V življenju je veliko več lepega in dobrega, kot pa slabega. Bratje in sestre, ali smo prepričani o tem? To pa moramo odkrivati in pomagati osvetljevati drug drugim.,,
Kolesarji Ognjišča, ki smo se ob priliki jubileja leta 2005 spoznali kot udeleženci akcije revije Ognjišče Na kolesu s Slovenijo v srcu in sami sebe poimenujemo tudi Indijančki po maskoti kolesarske sekcije pri Ognjišču se družimo vse od leta 2005 dalje. Skupaj odkrivamo temeljno resnico, da je v življenju veliko več lepega in dobrega, kot pa slabega, skupaj spoznavamo tudi to, da se dobro vedno povrne z dobrim.
Zbrani smo z vseh koncev naše lepe domovine, vsako leto od zgodnje pomladi do pozne jeseni se enkrat mesečno dobimo na eno ali dvodnevnem kolesarjenju v eni od
slovenskih pokrajin. Vsakokratni program kolesarjenja in ostalo organizacijo prevzamejo lokalni kolesarji – Indijančki. Tokrat smo se zbrali prvič to leto in organizirali kolesarsko romanje iz naše župnije na Brezje. Na kolesarjenju sta se nam pridružila tudi g. župnik Pavel in ga. Mihaela, ki jo seveda vsi farani poznamo tudi kot športno navdušenko in vaditeljico telovadbe za žene. Po jutranji molitvi smo se po stranskih poteh Gorenjske zapodili na naše romanje, spotoma smo uživali v razprodaji dišav s kmečko noto – sveže gnojena polja, občudovali lepo urejene vasice, v Olševku pozdravili mlado
družinico, ki je čakala na skorajšnji prihod drugega potomca, v Tržiču zapeli novopečeni Abrahamki, ki sicer kolesari z nami.. Z vsemi ovinki in postanki se je seveda pot zavlekla in na Brezje smo prispeli z zamudo, ki smo jo s skrajšanjem pavze in hitrejšim tempom po najbližji poti ob Savi skozi Naklo, Kranj, Trboje, Valburgo, Vodice, Bukovico in Mengeš (kjer nam je seveda pomagal tudi veter v hrbet) uspešno nadomestili, tako da se je gospod župnik lahko pravočasno pripravil na večerno sv. mašo. Ostali smo medtem v dvorani pripravili pravo malo pojedino, sestavljeno iz indijanskega golaža z vseh vetrov, testenin in solate. Po maši se
nam je pri večerji in druženju pridružil tudi naš g. župnik in kljub prijetni utrujenosti se indijanska družba kar ni razšla.
Naslednje jutro smo se seveda udeležili sv. maše, kjer je pri oznanilih g. župnik omenil sobotno romanje in boleče posledice – seveda je vsem, ki smo bili poleg ali ki smo vedeli, da gre za bolečo zadnjo plat, šlo kar precej na smeh ob tem, saj smo tudi ostali udeleženci kar dobro občutili posledice 112 km romanja na biciklih... Po maši smo se odpeljali proti kamniškim planinam, kjer smo s Kisovca krenili na pohod na Veliko planino – pravi balzam za naša sedala.. Na planini se že ponuja pomlad, snega je le za vzorec, še malo, pa bo pomladni žefran in hijacinte odel planinske pašnike v vijolično in modro barvo. V popoldanskih urah smo se ,,indijančki,, poslovili do našega naslednjega, jubilejnega srečanja, ki bo konec maja v Veržeju, kjer smo se pred davnimi desetimi letu prvič srečali.