Po rimskem martirologiju velja 19. marec za »nebeško« rojstvo sv. Jožefa, moža blažene Device Marije in zaupnika, ki ga je papež Pij IX., »povzemajočželje in molitve vsega katoliškega sveta, razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve«.
Kar nam o njem pripovedujejo evangeliji, je dobro znano: bil je kraljevega (Davidovega) rodu, in njegov rodovnik nam razkrivata tako Matej kot Luka. Ščitil je Marijino dobro ime, in potemtakem varoval nebeške skrivnosti; in bil je seveda Jezusov rednik, vodnik in podpornik svete družine, odgovoren za vzgojo njega, ki se je, čeravno je bil božji, predstavljal kot »sin človekov«. Jožef je bil tisti, cigar obrti se je Jezus izučil in čigar nacin govorjenja in delovanja je deček posnemal. On je bil tisti, ki ga je sama nebeška Gospa pooblastila z očetnimi pravicami, ko je rekla sinu: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.«
Sicer pa o svetem Jožefu vemo le malo zanesljivega. Zadovoljiti se moramo torej s preprostimi dejstvi, ki so znana iz Svetega pisma.
Za tem običajnim življenjem malega cloveka se skriva nekaj velikega: Jožefovo tiho spolnjevanje dolžnosti. Trikrat beremo o njem v Novi zavezi: Vstal je in storil, kar je v svoji vesti spoznal kot božjo voljo.
Najlepše in največje, kar moremo povedati o Jožefovem življenju, ki je bilo zaznamovano z dolžnostmi, s pravicnostjo in z možato pobožnostjo: temu človeku je Bog v očetovsko varstvo izročil in zaupal njega, ki je zvelicanje sveta. Smel je sprejeti Svetega in mu dati tudi ime: Jezus, kar pomeni: Bog rešuje. Zvesto in brez velikih besed je služil vecni Očetovi Besedi, ki je postala otrok tega revnega sveta. Ljudje so Odrešenika imenovali »tesarjev sin«.
Sveti Jožef je tudi priprošnik delavcev. Po vrnitvi v Nazaret je moral sv. Jožef obnoviti dom za Jezusa in Marijo.
Nekako v času, ko je Jezus začel oznanjati evangelij, se je Jožef tiho poslovil od sveta ob Jezusu in Mariji. Izpolnil je svojo življenjsko nalogo. Prav zato je postal zavetnik umirajočih in zgled molivcev za srečno zadnjo uro.
Sveti Jožef, ki je zavetnik vesoljne Cerkve in slovenskih dežel, vzornik trdnih očetov, zavetnik družin in priprošnik v zadnji uri, patron revnih, delavcev, beguncev…, je tudi zavetnik naše župnije. Goduje 19. marca.